Back to Manado...

Customs official: Anything to declare?
Us: Yeah. Don't go to East Indonesia.

Zacel sem kar z malo spremenjenim citatom iz filma Snatch - hja, Ternate in Halmahera sta bla na nek svoj nacin, karikirano, nocna mora, zgubila sma en teden casa za ne tak malo denarja, naredla pa tudi nisma kaj dosti. Sma pa vidla otoke, ki jih drugac nebi. kar pa tud ni slabo. :) Pa gremo od zacetka...

V bistvu ne vem, kak je drugje po nerazviti Indoneziji danes, ampak pred 10 leti, so Kuntner&co. po Seramu (se en Maluku otok bolj na jugu tega otocja) in podobnih manj razvitih predelih srecevali npr. lovca s kopjem, ki je prikorakal mimo. Od domacina si lahko kupil home made rezbarije iz lesa in nakit, izdlelali so ti maceto (na rezilo zvezali rocaj in pred tabo izdelali tulec), prespal si v hisi poglavarja vasi ipd. Zdaj zgledajo Halmahera in otocki drugace. Ne srecujes ljudi prej opisane sorte, nakit ki ga prodajajo je "made in China", macete, ki jih vidis pa so tudi industrijske izdelave. Takega spomina si nisem hoto kupit, made-in-china-zadeve lahko kupim tud doma. :)

Sicer pa ljudje zelo ocitno niso vajeni videvat tujce drugje, kot po televiziji. Televizijo pa sigurno gledajo, majo jo skoraj vsi, tisti ki je nima, jo pa lahko gleda kje na ulici. Cele dneve gre pri njih pac za posedanje, praskanje po tazadnji plati, gledanje "mehiskih" (indonezijskih) nadaljevank in prodajanje tistih dveh oreskov, vode in soft drinkov ter kaksnih prigrizkov na ulici. No, ali pa posedanje na palmah v plantazah, ki so popolnoma izpodrinile ves gozd.
Aja, kot tujca sma seveda bla glavna atrakcija. Ne bom rekel vsak, ampak sigurno te vsak cetrti clovek v mestu nagovori s "hello/hi mister", na robu mesta pa je taksnih kar ene 8 od 10. Kar postane kar naporno ze, ce bi se rad malo sprehodil okoli. :) Dosti jih potem se testira svoj repertoar angleskih izrazov, tako da je mozno slisat se "how you do", "where you go" in "where you from". :) Nekateri pa so vseeno izjeme in znajo anglesko, ampak o tem kasneje. Aja, in se bistvena znacilnost teh ljudi - vask te hoce okol prnest kolk se le da. Mamu jim! :)

Sicer pa ljudje ocitno nimajo kaj dosti radi cistoce pa tudi prevec brihtni niso. Enkrat sma recimo placevala vsak svoj b... (trenutno sem pozabil izraz - dvosed namontiran spredaj na moped) in nisma mela drobiza. Placat sma morala skupaj 10.000Rp (ja, prav berete, 10 cukov - pribl. 4 nule jim narobe hodijo:)) in se odlocima, da boma menjala 100.000 Rp. Se ne od onih dveh javi, da bo menjal in menja 2 x 50.000 Rp (ker zdaj pa mama drobiz). Ko sma se spogledala in se zacela nasmihat pa je skapiral in zakasiral vsoto ter vrno "drobiz". :) Taksni pripetljaji so bli vsak dan na sporedu, so se pa nanasali bolj na storitve, ki so jih ljudje ponujali. Recimo neka hisa je ponujala celo telefoniranje v tujino pa zenska tam ni znala upravljat telefonov - ko sma jo postavla pred iziv se je pa smejala in nekaj stiskala in raje gledala dalje svojo nadaljevanko. Al pa potem, ko sma prvic uspesno narocila samo vroco vodo, da sma si lahko naredla svoj caj ob jutranjem gledanju Copa America in pogajanju glede lokalnih vodicev, sma samo pol ure pozneje, ob ponovitni najinega narocila (z obveznim kriljenjem in kazanjem na prazne kozarce caja) dobila vsak svoj sveze stisnjen pomarancen sok. :) Nasploh so ljudje vajeni rect "yes" na vse kar reces pa te v bistvu sploh ne razumejo.

No ja, pa dovolj s splosnimi vtisi. Kak je kaj potekalo potovanje - pred enim tednom sma torej startala iz hotela, kjer sma zdaj spet - hotel Santika v okolici Manada na S Sulawesija, kjer so vmes shranili del najine prtljage in druge opreme. Prvi dan sma sla do Ternatov, kjer sma prespala eno noc. Lastnica tega priblizka hotelov je ena mala, rahlo spooky zenska, za katero nisma sigurna, ce ni prek svoje pogojno anglesko govorece hcerke probala drugega Matjaza k sebi v sobo zvabit. Brrrrrr! Kakorkoli, izborila sma si celo dva DVD filma (dobila sma horror filma) za tecen vecer ob se bolj tecni muziki pred hotelom.

Po muhah v hrani in posranem (dobesedno) WCju v jedilnici spodaj, sma naslednje jutro startala proti Tobelu, mestu na SV Halmahere. Cez sma sla s t.i. speed boatom - lokalci majo colnicke na kar ok pogon, ki te pripeljejo cez v pribl. 3/4 ure. Morje je blo kar mirno, tak da ni blo sile. Za kraj prihoda sma izbrala Sidangoli. Potem sma pa nasla lokalni prevoz po otoku. To zgleda tu tak, da majo nekateri kar velike in dobre Toyote, ki jih uporabljajo ko neke vrste medkrajevni avtobus, po mestih pa se drugace uporabljajo eni modri, bedni, mini-buseki zraven motorjev. No, ko so nas spravli noter 4 (za to smo cakali kako urco), kar je blo dovolj za odhod, smo startali iz Sidangolija proti Tobelu, se vmes vstavli na obvezni pavzi za malco in prispeli tja pribl. 3 ure pozneje.

Lonely Planet se je se enkrat vec izkazal za slabega. Tako sma najprej sla pogledat kdo je ta "delightfull english speeking owner" nekega hotelcka, ki je "basic but neat". Vglavnem zarad tega, ker sma ga hotla izprasat o kakih lokalnih vodicih. Lastnik je res faca, en stari Kitajec, katerega redna fraza je "i beg your pardon" s ful fajn naglasom. Stari nama je kar povedal, da zakaj bi kdo hoto bit pri njemu, ce niti klime nima, da pa nama sobe pokaze. Umazanih sob brez lastnega WCja nisma hotla, zato sma sla iskat naprej, vmes pa sma pri starem lahko pustila del prtljage (pa niti racunat ni hoto za to).
Nasla sma celo neko kvazi turisticno info tocko, kjer je nek star, debel, skrajno nesimpaticen tip uradnika, imenovan Mr. Sosembeko, zavohal kes in hoto od naju bajne denarce za to, da nama zrihta lokalce, ki nama bojo pokazali gozd (seveda sma bla tam v vlogi turistov). Na koncu nama je pomagal Sulaiman, tip ki sma ga spoznala pri onem delightfull Kitajcu. Sklical je neke domacine, se z njimi pogajal o fer ceni (o tem smo se mi sami prej pomenli), na koncu pa sma ga se na vecerjo povabla. Eden redkih, ki se je v soli naucil anglesko.

Naslednji dan z dvema lokalcema je bil polomija. Sli smo sicer v "gozd" okol kraja Galela, kjer je bil en od teh dveh rojen. Ocitno folk tu vec ne pozna gozda, vse kar poznajo so plantaze. Ok, to se naju nebi razjezilo, ce se nebi pokazalo to, kar se je kazalo skoz cel teden. Ljudje te hocejo okol prnest na vsakem koraku. Tak da smo se tud na koncu tega dneva kregala in pogajala o ceni, ki je bla naceloma dogovorjena ze dan prej.
Drugi dan bi naju naj eden od teh dveh peljal se na otok Morotai (to je otok, kjer se je oni japonski vojak skrival se 30 let po 2. svetovni vonji:)), ker je pa on bil tam roejn in nama pokazal gozd, ampak smo se tak ze po prvem dnevu skregali. No, vseeno je drug dan tip trkal na vrata. :)))

Po drugi noci v najinem prvem "hotelu" v Tobelu, sma se odlocla, da menjama desticanijo. Pobiti scurki v kopalnici so ze smrdeli, podgane okol sob pa tud niso ble najbolj vzpodbudne. Tak sma nasla nek hotel, ki je bil celo cist in tam sma spoznala tud tipa iz Jakarte, ki je vcasih delal na Nizozemskem. Prek njega sma za naslednje dopoldne spet dobila dva lokalca, ki sta naju kajpada peljala na plantazo. Sma pa vsaj uspela prit na hribe, ki so od dalec zgledali gozdnati (pa to niso), od koder se je razprostrl pogled na pokrajino - uniceno pokrajino. Taksno, kot je povsod po Indoneziji, kjer ni prestrmo ali kjer ni nacionalni park. Zalostno, ampak tukaj so cisto unicli gozdove in naravo, vse je ena sama monokultura palme (no, vmes se druge rastline, ki jih izkoriscajo).

Tako sma se hitro odlocla, da Halmahera ni vredna truda. Se en dan sma poskusla sreco z osebnim prevozom v manj obljudene dele severa Halmahere, kjer stanje ni blo nic boljse. V enem dnevu tu ne prides do gozda. Seveda je blo edino logicno zapustit te kraje ze predcasno.
Ze 9.7. sma tako priletela na Ternate, v upanju, da se boma vstulila na letalo a Manado. To nama ni ratalo do danes, tak da sma 2 dni morala prebit tam. Ternati so pa nek mali sultanat, kjer npr. sploh ne prodajajo alkohola, kjer se nimas kam dat in seveda tudi ni gozda. Sma pa vseeno vceraj naletela na biljardnico, kjer so meli tud pivo. Super, si recema, malo si duso privezema po neuspehih - na koncu smo se pa spet kregali. Za vrc piva (baje 1,2 litra) so zahtevali celih 100.000 Rp (kar je vec kot povsod drugje na svetu). Piva seveda ni blo na ceniku, blo je na crno, vidli so da sma tujca in so nabili ceno. Ko sma omenla policijo pa smo zaceli handlat, medtem ko se je folk ekspresno razbezal iz lokala. :) Mamu jim! :)

Aja, kompleten polom kar se pajkov tice vseeno v teh krajih ni bil. Nasla sma en zanimiv tip Nephile, ki bo prav priso, o ostali zlahti pa ni blo ne duha ne slika tukaj, tak da sma samo se malo nasplosno vzorcla.

No ja, danes sma ze nekoliko bolj v civilizaciji. Jaz glih porabljam zadnje impulze, tak da bom kaj slik jutri gor vrgo in se kaj vec napisal...sej mate pa kar nekaj za brat vmes. ;) Aja, telefon se vedno nima signala...v bistvu ga je zacel zgubljat ravno na Sulawesiju - mogoce je pa SiMobil kriv, hehe. ;)

LP!